Novice

kritike in recenzije

The Nile Hilton Incident (2017)

The Nile Hilton Incident (2017)

Filmski kotiček, 23. februar 2018 ― Foto: Atmo Production Slo naslov: - Država: Švedska, Danska, Nemčija Jezik: arabščina Leto: 2017 Dolžina: 111',  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: Tarik Saleh Scenarij: Tarik Saleh Igrajo: Fares Fares, Mari Malek, Yasser Ali Maher, Slimane Daze, Ahmed Seleem, Mohamed Yousry, Hichem Yacoubi, Hania Amar Na zadnji podelitvi zlatih hroščev (guldbagge awards je švedska različica oskarjev) je nagrado za najboljši film prejel The Nile Hilton Incident, tretji igrani celovečerec Tarika Saleha, švedskega režiserja egiptovskih korenin, ki je slavil v kar petih kategorijah in premagal največja konkurenta, Kvadrat (The Squre) Rubena Östlunda, ki je nedavno prejel nominacijo za oskarja in Nečisto kri (Sami Blood) Amande Kernelln. Med petimi zlatimi hrošči je enega domov odnesel tudi glavni igralec Fares Fares, znani švedski igralec libanonskih korenin, ki se je na veliko sceno prebil v filmih njegovega mlajšega brata Josefa Faresa (Jalla! Jalla!, Kifeljci) in po katerih je začel dobivati manjše vloge tudi v odmevnih ameriških filmih (00:30 – Tajna Operacija, Varna hiša, Rogue One: zgodba vojne zvezd). The Nile Hilton Incident je torej pretežno švedsko produkcija, vendar se zgodba odvija v egiptovski prestolnici Kairo, na začetku leta 2011. Pripoved se začne nekaj tednov pred egiptovsko vstajo, po kateri se je po treh desetletjih končala vladavina predsednika Hosnija Mubaraka. Ena izmed sobaric v uglednem hotelu Nile Hilton sliši prepir, po katerem nek moški zapusti sobo. V isto sobo se nedolgo za tem vrne drugi moški in nekaj ur kasneje v njej najdejo truplo lokalne pevke (zaplet nekoliko spominja na Frearsove Umazane lepe stvari). Vodenje preiskave prevzame Noredin Mostafa (Fares), prodorni šef detektivskega oddelka, ki ga sled hitro pripelje do državnega poslanca in  nepremičninskega mogotca Hatema Shafiqa. Noredin dobro ve, kako stvari funkcionirajo v primerih, v katere so tako ali drugače vpleteni vplivni ljudje. Okrožni tožilec zapre preisk

Tomažinkanje

Kriterij.si, 23. februar 2018 ― Tomažinkanje Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU Urednik Fri, 02/23/2018 - 12:54 Tomažinkanje Naj »t« v oklepaju iz naslova predstave, ki kaže na venomer izmuzljivo umestljivost glasu – prihaja iz telesa ali pa v njem čepi, se zatakne kot kost v grlu –, stoji za dolgoletno dejavnost Irene Tomažin Zagoričnik. Pred leti sem njeno individualno, resnično posebno ravnanje z glasom kot inštrumentom v domačem in mednarodnem kontekstu improviziranih godb in zvočnih raziskav imenoval tomažinkanje. Skozi proces niansiranih glasovnih artikulacij in širjenje vokalnih-telesnih tehnik v kolektivu ali solu, na delavnicah ali nastopih, je pred našimi očmi in ušesi nastajal prepoznaven način tega, »kako kaj narediti z glasom«, če zlorabimo naslov znamenitega Austinovega spisa o govornih dejanjih. Ta se je največkrat odvijal v njenem nizanju študijskih miniatur za glas, njegove zvoke in odzvene, tike in klike, za odpete in neme glasove. Z nekaj zoprnije dodam, da sta vsaj v enem prekatu široko dojete nove muzike, ki mi je precej bližje od sveta sodobnega plesa in performansa, njena glasovna pojava oziroma predvsem njen stas, ki se oglaša s petjem, še najbolj zoprno podvržena pop konvenciji, pravzaprav kar tradicionalni vlogi. Verjetno to, da se je zanjo v ponovno obujeni (in v teh inkarnacijah le glasbeni) skupini Borghesia iz junaških časov tukajšnje alternativne kulture izšlo nekako predvidljivo povprečno, niti ni tako slaba reč. Tam je nastopala v vlogi popevkarice, omejene na spremljevalni vokal s telesnimi pritiklinami. To še ne pomeni, da pop ni izzivalen teren za tomažinkanje, le domisliti in postaviti bi ga bilo treba drugače, kar so v zgodovini izpričale številne popevkarice v komercialni ali manj komercialni popularni godbi – vsem na očeh in dane v slišanje. Povabilo, da “odigram bunker” v nekakšni kritiški la claque, me je pri Mes(t)u glasu pritegnilo zaradi banalnega dejstva (poleg skromnega plačila, primerljivega s honorarji ocen v dnevnem časopisju, če jih

Navedki, zatočišče, material

Kriterij.si, 22. februar 2018 ― Navedki, zatočišče, material Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Thu, 02/22/2018 - 12:39 Navedki, zatočišče, material   Navedki Čisto majhen blokec, tak, da bo šel v žep suknjiča in bo neopazen, da boš med predstavo naskrivaj kaj zapisala in nato uporabila za iztočnico, da bo izpadlo, da si zapopadla. Da boš navajala, se opirala. Ker se tudi jaz spomnim, »kdaj sem prvič slišala besedo manko«? Brez j. Že naslov predstave so besede nekoga drugega. Je danes dogodek brez sklicevanja sploh še mogoč? Ko nastopajoči na mednarodnem zboru arhitektov, v gledališki predstavi ali na novinarskem festivalu navaja Žižka, se avditorij poznavalsko hahlja. Slutimo, da bi znali vedeti, na kaj se nanaša sklic, a hvaležni, da nam tega ni treba izreči. In še preden bi nastopila slaba vest, sta tu nov aforizem kakega drugega navdihujočega moža in nova priložnost, da se povežemo v skupnost. Najprej je bilo treba besede izgnati z odra, še pri Beckettu jih je preveč. Odpraviti je bilo treba uprizarjanje »komadov«. Eksperimentalnim predstavam je v osemdesetih sledila celostna mašina, kjer so vsa sredstva navita, a podrejena, pa »uporniško« fizično gledališče in raziskovalne platforme. Zdelo se je, da je dramatika oplela, da jo kot kulturno dediščino vzdržujejo le še institucionalni repertoarji. Besede se danes v gledališče vračajo nepodpisane, kot partitura, sestavljena iz dokumentarnih, medijskih, avtorskih, pogovornih, pa tudi starih dobrih kanoniziranih virov. No, ni čisto res, da jim ni mogoče pripisati avtorstva, so plod režiserjevega ustvarjalnega naprezanja. Velike metodološke in konceptualne razlike v zgoraj naštetih pristopih povezuje figura režiserja (atraktorja), izpostavljene osebnosti, ki s svojo vizijo privlači tako ustvarjalce kot gledalce. Razvija jo s stalnimi ali ad hoc ansambli, lahko pa tudi v gosteh. Ansambel … Ali sploh lahko kaj naredi sam? Trojka Bezjak, Jordan, Stegnar je tak »ansambel«, ki deluje na lastno pest. S poimenovanjem nakaže, da sicer
Zamolčani dokumenti (The Post)

Zamolčani dokumenti (The Post)

Koridor, 22. februar 2018 ― Ko urednik uglednega časopisa Washington Post Ben Bradlee (Tom Hanks) v svoje roke dobi skrivne dokumente, ki razkrivajo večletno sistematično prikrivanje dejanskega stanja vietnamske vojne s strani političnega vrha ZDA, mu preostane le eno. Dokumente je treba nujno objaviti. Situacija pa je bolj zapletena. Ker nedavno neuspešno poslovanje časopis postavi daleč za svoje tekmece, še […] The post Zamolčani dokumenti (The Post) appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari

Kriterij.si, 22. februar 2018 ― PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Thu, 02/22/2018 - 11:21 PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari Treba je začeti z vprašanjem pisanja o nečem, kar bi morebiti ob vsej intelektualni naplastenosti, ki jo beremo v predstavi Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd., želelo govoriti prav o zaprečenosti intelektualnega predrkavanja. Torej, kako pisati o nečem, kar diši po referencialnosti in intelektualizmu, ki v isti sapi kaže na lastno (avtobiografsko) smešnost in nemožnost tovrstnih elitističnih diskurzivnih praks in posledično kritične umetnosti? Pisanje, ki odgovarja z isto vnemo intelektualnega križemkražem referiranja, je morebiti najslabši odgovor. A kdor popusti v teoriji, bo zabredel v praksi, piše že Lenin, pri tem pa predstave o teoriji in praksi kot dveh ločenih početjih morda danes še toliko bolj zaostreno stopajo v konkurenčni boj za naklonjenost, zato je vztrajanje pri njunem prehajanju toliko nujneje. Besede, besede, besede[1] so del ne-morem-drugače (Ich kann nicht anders)[2] logike kolektiva Beton Ltd., ki svoj eskapizem tudi uprostori. Smo v (B)unkerju, pribežališču in zatočišču, ki v mnogoplastnosti uprizoritvene materialnosti prehaja med avtobiografskostjo treh performerjev (Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Branko Jordan) in fiktivnim uzgodbenjem aktivističnega boja, ki v revolucionarno stanje sveta oddaja videosporočila. Redukcionizem v sredstvih za preživetje, proge krvi, oglašanje mreže informatorjev-upornikov, očitno je, fiktivna raven meri na nujnost zaostritve političnega boja, ki jo avtobiografska zaprečenost poudari. Trije performerji se v iskanju varnostne zanke umaknejo v sfero intimnega, v bunker – pohištvo je prelepljeno s plastiko, kanistri vode držijo zalogo, nekje od zunaj se v prostor prebija blaga svetloba (sonda4 in Toni Soprano) – da lahko mirno blebetajo in nakladajo o politiki in revoluciji, in kar je še pomembneje, opravljaj
Mr. Roosevelt (2017)

Mr. Roosevelt (2017)

Filmski kotiček, 21. februar 2018 ― Foto: SXSW Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 90' ,  Imdb Žanri: komedija Režija: Noël Wells Scenarij: Noël Wells Igrajo: Noël Wells, Nick Thune, Britt Lower, Daniella Pineda  Mr. Roosevelt je celovečerni režiserski prvenec ameriške igralke in komedijantke Noël Wells, znane po nastopih v ameriškem komično-satiričnem šovu Saturday Night Live in Netflixovi uspešnici Master of None. Noël je poleg scenarija in režije odigrala tudi glavno vlogo. Njena Emily Martin je na neki točki sklenila, da bo poskušala uresničiti svoje sanje o karieri komedijantke – zato je zapustila domači Austin in se preselila v Los Angelesu, za seboj pa je  pustila fanta Erica in svojega mucka, Mr Roosevelta. Na koncu se je, kot tolikokrat doslej izkazalo, da razmerja na daljavo enostavno ne funkcionirajo. Emily nikoli ni prišla po Mr. Roosevelta, za katerega je do njegove smrti, še dve leti po njenem odhodu skrbel Eric. V tem času ji kljub youtube uspešnici z več milijonov ogledov ni uspel preboj na veliko sceno in komedijantka se dve leti kasneje prvič vrne v rojstni Austin, da bi se poslovila od Mr. Roosevelta. Ob prihodu spozna, da se življenje po njenem odhodu ni ustavilo, Eric je našel novo ljubezen in si z njeno pomočjo povsem uredi življenje. S tem Wellsova zgodbo popelje na klasični "hočem bivšega nazaj" teritorij in poskuša pripraviti svojo nezrelo filmsko persono do tega, da obrne novi list in dokončno odraste. Noël Wells iz te premise iztisne bore malo – na film sem, kolikor se spomnim, odzval z nekaj kislih nasmehov, nekaj začudenja in bolj ko ne nerazumevanja za punco v poznih dvajsetih, ki se večino časa obnaša kot muhasta 13-letnica. Mlačen in nezanimiv je tudi njen bivši, za njegovo novo izbranko in njene prijatelje pa bi se dalo uporabiti še kakšno manj prijazno besedo. Nekaj življenja filmu vdahne le skupina Emilyjinih novih prijateljev na čelu s simpatično Daniella Pineda, kar je preslaba kompenzacija za uro in pol pred t

Ti si rekel – Connie Palmen

Peripetije (Damjan Zorc), 21. februar 2018 ― i si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi njegove oči. Če so Teda po njeni smrti ožigosali za morilca in pošast, ki je izdal svojo družico – ta nemirni in predčasno utišani duh generacije –, pa pisateljica v liričnem razstavljanju njunega težavnega odnosa, ki je bil hkrati burnosilen in živčnodušeč, jezikovno spretno predstavi njegovo stran življenja s Sylvio Plath, njuno v težavno preteklost stkano ljubezen, ki je bila ves čas na prepihu, ki je odbijala in privlačila, nasilno božala, tlačila in osvobajala. Toda resnična osvoboditev nikoli ni zares prišla. Za Teda ne. Zlasti v tistem končnem trenutku nesrečnih okoliščin, ki so razgalile to, kar si je do konca življenja očital. Nemoč. Da bi ji pomagal, jo vpeljal v mir, ji zgladil brazde preteklosti. Sylvio so vse življenje trpinčili demoni, občasno ji je uspelo, da jih je pomirila in se je oddaljila od njih, toda vedno znova – zaradi negotovosti, ljubosumja, sovražno ljubečega odnosa z mamo, nihanj v razpoloženju – so jo povlekli nazaj pod stekleni zvon. In naposled se jim je prepustila. Knjiga je prepričljivo spisana kot en sam Tedov monolog, nikoli napisano pismo izpovedi o ljubezni do nemirnega glasu, ki je obupano želel biti slišan, o sebi kot nemočnemu opazovalcu, ki kljub prizadevanjem lahko stoji le ob strani. Connie Palmen je postavila oder za Hughesa in bralci smo tako dobili odlično in pretresljivo zgodbo o neulovljivi naravi odnosov, ki v svojem bistvu tako zelo privlačijo in tako zelo zarežejo. Bralski užitek. The post Ti si rekel – Connie Palmen appeared first on Peripetije.
Ti si rekel – Connie Palmen

Ti si rekel – Connie Palmen

Peripetije (Damjan Zorc), 21. februar 2018 ―   Ti si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi […] Objava Ti si rekel – Connie Palmen je bila najprej objavljena na Peripetije (damjanzorc.net). The post Ti si rekel – Connie Palmen appeared first on Peripetije (damjanzorc.net).

Stanisław Lem: Gospodov glas

Koridor, 21. februar 2018 ― Poslušanje »kozmičnega šuma«, radijskih valov, ki nastajajo zaradi različnih naravnih pojavov v vesolju in jih lahko pri visokih frekvencah sprejemamo tudi z običajnim radijskim sprejemnikom (radijski ekvivalent televizijskega »snega«), je že nekaj časa del kolektivnega imaginarija. Radioamaterji, ki cele noči poslušajo neprijetno hreščanje in snujejo teorije zarote; znanstveniki, ki z ogromnimi sateliti, obrnjenimi proti nebu, […] The post Stanisław Lem: Gospodov glas appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Zos

Kriterij.si, 20. februar 2018 ― Zos Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Tue, 02/20/2018 - 11:49 Zos Ich kann nicht anders se odvija v morečem prostoru dvorane Tabor, z vseh strani obdanem z gledalci, skozi katere Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan gledajo in vidijo duhove, ki vsake toliko časa zmotijo njihove neskončne pogovore o številnih malih temah življenja, o svojih eksistencah. Slišal sem, da je predstava generacijsko zaznamovana, da govori o tegobah generacije. Morda, toda prepričan sem, da jih od mlajših posameznikov na istem polju v teh temah ločijo le odtenki. Med predstavo je izrečeno, da se pri 40 letih počutiš, kot da so najboljša leta življenja že mimo, mogoče bi lahko enako rekli tudi za mlajše kolege, že tiste pri 25 letih. Če so, seveda, ti najboljša leta svojega življenja sploh kdaj imeli. Prostor uprizoritve je za videno izjemno adekvaten. Stara taborska zgradba spominja na ljubljanske ruševine, v katerih se srečujemo in delamo, četudi gre za socialistične študentske domove in njihove redakcije – duhovne ruševine pravzaprav. Na duha starosti, ki obremenjuje celotno civilizacijo, pozni stadij nihilizma, ki ga je najbrž težko predvidel tudi Nietzsche. Eksistencializem in možnost radikalne svobode, da si oblikujemo svoja življenja, sta bila morda zadnji idejni poskus te civilizacije, da to isto eksistenco utemelji, čeprav v breztemeljnosti. Karkoli se je nazadnje zgodilo, se je pred kakšnimi petdesetimi leti, pravzaprav letos praznujemo obletnico hitro izjalovljenega leta 68. A kot odmev skozi desetletja nekje do nas odmeva Štulićev glas ali, bolje, njegov duh, ki poje – šezdeset, osam šezdeset, vratiće se opet osam šezdeset. Ne vemo sicer točno, zakaj bi se vrnilo in ali to, v čemer smo, ni samo kužna meglica njegovega počasnega razkrajanja. To, da se trije igralci goli kopajo v tem prostoru, v uradno zimi z eno najmanjših količin sončne svetlobe, v očitno neskončnem mrazu in temi, je morda naključje, zgovorno samo po sebi. Kaj so še ti duhovi, ki vsa
še novic